»Ne morem si kaj, da ne bi mislil na vožnjo od Bornholma do Köbenhavna pred petindvajsetimi leti. Ponoči sta razsajala vihar in morska bolezen; potem pa se je morje umirilo in v zavetju obale smo sedeli na krovu v lepem jutranjem soncu ter se veselili bližajočega se zajtrka. Na lepem je pri koncu dolge mize vstala majhna deklica, stekla do ograje in začela bruhati. Sekundo pozneje se je dvignila njena mati, ki je sedela poleg nje, in naredila isto. Kmalu zatem je sledil gospod poleg dame. In potem mladenič in potem … Gibanje je enakomerno in naglo valovalo vzdolž klopi. Nikogar ni preskočilo. Na našem koncu mize smo bili še daleč od nevarnosti: z zanimanjem smo gledali, se smejali in porogljivo pačili. Na lepem pa se je bruhanje približalo, smeh je utihnil, in zdaj smo tudi na našem krilu tekali k ograji. Pozorno sem gledal okoli sebe in vase. Rekel sem si, da vendar obstaja nekaj kakor objektivno zaznavanje, za to sem se izšolal, in da obstaja trdna volja, in veselil sem se zajtrka – in v tem je prišla vrsta name in tako kakor vse druge me je pognalo k ograji.«